• Mami, lej kaj majo…vav lav…

    Na začeteku naj povem, da nisem pristaš živalskih vrtov in podobnih zadev, ker imam občutek, da je to mučenje živali. One ne živijo v svojem okolju in velikokrat bivajo v groznih pogojih. Ljudje to obiskujemo in podpiramo. Nekaj let nazaj sem bila v živalskem vrtu v Srbiji in Bolgariji. Bila sem zelo negativno presenečena. Volk je bil v kletki 1mx1m,  da ne govorim o drugih živali in slabi higieni ter smradu. Od takrat naprej nisem obiskala nobenega več. Odločila sem se, da tega ne bom podpirala.
    Hmmm😀… Pa je prišel otrok.  Želis mu vse živali pokazati, približati in z njim preživet en odličen dan poln zanimivosti. Pot naju je peljala v Valencio in sem se le nekako odločila,  da greva v Bioparc (živalski vrt). In res…niso me razočarali. Živali so svobodne, prosto se gibajo na velikih površinah, ni kletk, pri zelo navarnih živali ali tam ko greš lahko zelo blizu njih je steklo, ni železnih ograj… Živali različnih vrst živijo skupaj, tako kot bi živele v naravi in nam obiskovalcem prikazujejo realno sliko narave. Sicer živijo v ujetništvu in ja… seveda, je drugače kot v naravi, ampak kar je zelo pomembno je to, da poskrbijo za njihove biološke potrbe ter socialni del njihovega vedenja. Za živali sta rastlinstvo in pokrajna pomembna in nam obiskovalcem omogočijo to, da spoznamo odnose med organizmi, ki tvorijo ekosistem.
    Mene so navdušili. Midva sva uživala in skupaj odkrivala nov svet. Karta se mi je zdela malo draga (23, 80€ / odrasla oseba), ampak je vredno se sprehoditi po 100.000 m2 divji naravi afriške celine, po ekvatorjalnem gozdu, po otoku Madagaskar po mokrišču in savanah.
     
     
  • Jabolčni štrudelj, brez glutena

    Preprosto ga moraš imeti rad. Jabolčni štrudelj, namreč. Jaz ga obožujem, in zdaj je pravi čas zanj, saj je povsod polno jabolk, tudi tistih, ki padejo na tla. Malo sem improvizirala in preizkušala recepte – in našla popolno različico. Ni čisto “top” (ni LCHF, ker vsebuje več ogljikovih hidratov, vendar je sladkan z naravnimi sladili). Aja, pa še to – priprava je končana v 5 minutah, še hitreje pa ga zmanjka ☺.

    Testo:

    • 200 g mletih mandljev
    • 12 datljev
    • 2 žlici masla
    • 1 jajce

    Nadev:

    • 5 naribanih jabolk
    • rozine
    • cimet
    • eritritol (po potrebi)

    Najprej olupimo in naribamo jabolka. Dodamo rozine, cimet in po želji še eritritol. Testo pripravimo v blenderju – zmešamo datlje in maslo, dodamo malo mandljeve moke ter ponovno zmiksamo. Nato vse skupaj stresemo v skledo, dodamo preostale mlete mandlje in primešamo jajce. Testo položimo na peki papir in ga s prsti razporedimo po površini. Nadevamo z jabolki in zvijemo kot rolado.

    Pečemo v ogreti pečici 15 do 20 minut na 180 °C.

    Za konec: narežemo ga toplega in postrežemo z vilicami, saj se drobi.

    Dober tek in lep pozdrav,
    Tamara

  • Zakaj Tok Sen in kaj to je?

    Ali si želite, da so vaše kite mladostne? Star pregovor pravi: “Mlade kite – mlado, gibljivo in zdravo telo.” Ko so kite elastične, je celotna struktura telesa bolj uravnotežena; mišice so sproščene in ne pritiskajo na žile, živce, limfne tokove in meridiane. Na ta način so vsi deli telesa pravilno prehranjeni in lahko optimalno delujejo.

    V nekaj stavkih vam bom predstavila Tok Sen, masažno tehniko harmonizacije telesa.

    Tok Sen je starodavna tajska masažna tehnika, ki izboljša pretok energije in poveča naravno obnovitveno in zdravilno sposobnost telesa. V tajščini Tok Sen pomeni sproščanje energetskih poti oziroma odstranjevanje energetskih blokad v telesu. Gre za zdravilno, unikatno masažno tehniko, ki izboljša energijski tok in lajša bolečine.

    Kaj pridobimo s Tok Senom? Nekatere prednosti tega starodavnega tajsko-kitajskega zdravljenja vključujejo izboljšano cirkulacijo krvi, sprostitev togih vezi, kit in napetih mišic ter izboljšanje živčnih funkcij. Tok Sen odlično deluje na kite, ki zaradi staranja ali dolgotrajnega sedenja v prisilnih držah postajajo toge.

    Obdelava celega telesa s Tok Senom je ena najboljših oblik ohranjanja zdravja, kar se je potrdilo skozi tisočletja uporabe. Kite so v vsakdanjem življenju zelo obremenjene, zato je njihovo zdravje za naše telo izjemno pomembno. Ko s Tok Senom obdelujemo kite v sklepih, vplivamo ugodno tudi na kite notranjih organov in s tem na celotno telo.

    Ta masaža pozitivno vpliva na vsak del telesa in posledično na njegovo celotno delovanje:

    • Izboljša cirkulacijo krvi. (Boljša cirkulacija hrani telo in hitreje sprošča blokirano energijo – napetost.)
    • Sprošča mišice. (Napete mišice imajo stisnjene kapilare.)
    • Spodbuja pretok energije v perifernem živčevju.
    • Lajša bolečine zaradi različnih vzrokov, kot so:
      • glavoboli, migrene
      • bolečine in napetost v ramenih, omejena gibljivost sklepov
      • mišična napetost v hrbtu, bolečine v lopaticah
      • bolečine v spodnjem delu hrbta, težave pri sklanjanju
      • bolečine v ledvenem delu, stiskanje živca
      • bolečine v stegnih, mečih, podplatih, otrplost
      • bolečine v rokah, komolcih, otrplost v nadlakti, podlakti in dlaneh.

    Po tem, ko ste izvedeli, kaj je Tok Sen in kako deluje, se vprašajte – bi lahko bilo vaše življenje s tem lažje? Kaj bi pridobili? Kaj pa je za vas pri tem najbolj pomembno?

    Hvala in pozdrav, Tamara

  • Hiter skok v toti Maribor

    Maribor je meni drago mesto, v njem sem se vedno počutila dobrodošlo in sproščeno. Sama sem sicer štiri leta živela v drugem največjem slovenskem mestu. V mesto najstarejše trte nisem šla iskat vina, ampak uresničevati svoje sanje. In uspešno sem končala kozmetično šolo. To delo (če je to sploh delo) je moj hobi, je moje plato in ga še vedno rada opravljam. 

     

    Ker sem večino časa v Mariboru preživela v jesenski in zimskih dnevih, so me tokrat osupnili ta zeleni objem tako blizu centra mesta in zeleni vinogradniški griči v okolici. Po dolgem času sem ponovno obiskala Mestni park. Nimam besed: zelo lepo urejen, stara orjaška drevesa, ribniki z mnogimi ribami in objem ptičjega petja. Ravno pravi čas, a nevedoč smo prišli na Poletni art kamp. V paviljonu sredi parka smo poslušali koncert in Teo je obiskal umetnostne delavnice za otroke, ki jih je organizirala UGM. 

    Moj partner se je iz svojega otroštva spomnil Akvarija terarija, in to je bil glavni cilj našega izleta. Teo ima rad živali, tako kot vsi otroci, in njihova radovednost jih ne ustavi – mi smo zdaj ravno v obdobju tisočih vprašanj, zakaj.

    Ali ste vedeli, da je Akvarij eden izmed najbolj znanih akvarijev v Južni in Srednji Evropi. V njem plava 120 različnih vrst rib iz morja in iz sladkih vod. Poleg akvarija je tudi terarij, kjer si obiskovalci lahko ogledajo kače, tudi najbolj strupene, kuščarje, krokodila, želve in razne žuželke. Aja … ali sem omenila pajke? V tem delu sem se počutila zelo neprijetno, a svojega strahu nisem hotela prenesti na sina. (Zgolj strah kač se prenaša, koliko se vas boji kač? Ali se jih tudi vaša mama?) A sem pogumno in z mislijo »vse je v glavi« prenesla tudi to.

    Za konec nas je čakalo še kosilo ob Dravi. Ker smo gurmani (no, tudi pojemo veliko) in ker obožujemo kakovostno meso, nas pot večkrat zanese v Jack & Joe steake & burger club. Preprosto je vedno top, postrežba super, kakovost odlična, lokalna hrana, brezglutenske bombetke … in še kaj bi se dalo povedati o njih. Aja, pa če imate namen iti jest tja, si nujno, res nujno rezervirajte mizo, razen če ste tam že ob 12.00 ☺ . 

    Ker rojstnega dneva ni brez torte … Pozabila sem zapisati, to je izlet v Maribor organiziral moj partner, ker je imel rojstni dan. In počeli smo stvari, ki si jih je želel on, ob 14. uri pa smo bili že doma. To je bil vsekakor moški izlet in res hiter skok. Kaj pravite ženske? Njegov dan, njegove želje, ampak vseeno sem bila malo tečna, ker se nam je povsod mudilo. No, pa nazaj k torti, ki jo je naročil pri Najdidom. Seveda brez glutena in sladkana z medom. 

    Toliko o našem skoku na drugo stran Pohorja. 

  • Ali ste se že kdaj počutili zmedene? Kaj jesti in kaj ne?

    Ali ste se že kdaj počutili zmedene? Zbegane? Neodločne?

    Tako sem se jaz počutila, sploh pri prebiranju nasvetov o zdravi prehrani, o ohrani in o prehranskih dopolnilih. Prvi korak je, da poslušamo sebe, da uporabljamo zdravo kmečko pamet. Diet in nasvetov je ogromno; pomembno je, da iz vsake vzamemo tisto, kar je za nas koristno in za kar menimo, da je najbolje za nas – samo tako je lahko res najbolje. 

    Trije nasveti, ki se meni zdijo smiselni:

    • jejmo, ko smo lačni (ne, ko so lačne naše učke, in ne, ker moramo jesti pet- ali sedemkrat na dan);
    • jejmo sezonsko in lokalno hrano;
    • ne bašimo se, nismo prašiči in ni nam treba pojesti vsega.

    Zajtrk. Večna dilema – DA ali NE. Moje mnenje je, da ga lahko izpustimo in začnemo dan z malico ali s kosilom. Če pa ga pojemo, dan končamo s kosilom ali s popoldansko malico (tako imenovani delni ali dnevni post). 

    Moj zajtrk (običajno ga ni, včasih pa si ga privoščim) izgleda pa lahko tako: jogurt s sadjem in z medom ter z malo cimeta (kuri celulit ). 

    MED (Pravijo mu tudi zdravo darilo neba.)

    Med krepi imunski sistem in vsebuje antioksidante, vitamine, minerale, encime, aminokisline in še veliko drugih koristnih snovi.

    Ali bi lahko za začetek samo uporabljali svojo glavo? Ali bi lahko že danes podprli lokalno in domačo hrano?

     

     

  • »Pusti in pojdi.«

    Že dolgo razmišljam o »pusti in pojdi«. Pusti za sabo, česar ne potrebuješ; pusti, pojdi, osvobodi se, če ni za tebe, zapusti, prišlo bo novo, drugačno, prišla bo sorodna duša, prišlo bo … in še in še.

    Vprašala sem se malo drugače. Ko nas razjezijo otroci, ko so bolni, ko jim je težko, ko imajo težave, ko smo jezni na njih … ali lahko MAME rečemo: grem, zapustila te bom (lahko rečemo, ampak ne mislimo resno), ali lahko kdo MAMI tega otroka reče, pusti ga, osvobodi se, lepše ti bo, lažje ti bo. Pa čeprav mame vemo, da je včasih naporno in da otroci nikoli ne odrastejo in za vedno ostanejo »otroci«. Ja, seveda jih je treba spustiti, da poletijo, da ustvarjajo, saj niso naša last.

    Ko pa imamo težave s starši, partnerji, taščo, prijatelji … Ja, seveda je ta ljubezen drugačna, čustva so drugačna, tudi vezi so drugačne. Otroka ljubimo brezpogojno, vedno in ob vsakem vremenu. J Ali nas je strah ljubiti druge, brezpogojno ljubiti, dajati ljubezen, sprejemati ljubezen? in na koncu nas je strah ljubiti še same sebe. 

    Pričakujemo? Pričakujemo preveč od sebe in od drugih ter od nas vseh, kar privede do razočaranja. Odrecimo se pričakovanjem in nič ter nihče nas ne bo mogel več razočarati. 

    In kolikokrat smo jezni nase, smo razočarani, si ne odpustimo, se žalimo … Ali se zapustimo in gremo? Ne. Vedno imamo na voljo več poti. Lahko delamo dramo, krivimo druge za neuspeh … lahko pa si odpustimo, se sprejmemo, se soočimo, si damo čas in verjamemo vase. Kolikokrat verjamemo v partnerja? Kolikokrat verjamemo, da so naši straši delali najbolje, kar so znali? Kolikokrat sprejemamo ljudi ali situacije okoli sebe?             

     

  • Že poznaš kratico OI?

    OI ali osteogenesis imperfecta … Ja, tudi jaz sem ostala odprtih ust in izbuljila oči: kaj za vraga pa je to. Jasno mi je bilo, da pomeni izraz osteo nekaj v zvezi s kostmi. Najprej besede še izgovoriti nisem znala, kaj šele da bi vedela, kaj pomeni. A po slovensko je zelo preprosto: bolezen krhkih kosti. 

    Mislim, da je zdaj ravno štiri leta od takrat, ko so mi zdravniki bolezen predstavili in o njej povedali nekaj več. Začelo se je 14 dni po sinovem, Teovem, rojstvu, ko sem doma opazila, da ima Teo zatečen nart in je jokal ob premiku od bolečine. S partnerjem sva se odločila, da ga bova peljala v bolnišnico. Na poti sem sama sebe spraševala 1000 vprašanj. Ali je nogica zlomljena? Ali kot mama lahko zlomim lastnemu otroku nogo? Ali mu zadajam bolečine? Zakaj sem ga egoistično spravila na svet? Zakaj ravno on? Zakaj ravno jaz? Zakaj to? Kaj je narobe? Kaj bo? Kaj in zakaj?

    Bila sem zelo nežna in previdna, a se je vseeno zgodilo. Rentgen je pokazal zlom desne stegnenice. Teu so nadeli prve mavčne hlače. Kmalu za tem sta se mu zlomili še leva roka in nato še desna roka. Vse skupaj se je odvijalo zelo hitro (približno dva meseca) in nisem vedela, kdaj bo konec; kosti so pokale kot za šalo, kot bi prelomil keks. 

    Zdravniki so kmalu povezali vse težave in postavili sum na OI, ampak niso vedeli, kaj bo, kaj lahko pričakujemo. Iz dneva v dan smo živeli v negotovosti …

    Nikoli se nisem nehala boriti, boriti zanj in za vse nas. Situacija je bila takšna, kot je bila. Sprejela sem jo. Rekala sem si: »To je moje, moj otrok, moje ponos, moja kri, moje življenje …« in sprejela situacijo, se borila in začela živeti s tem.

    Vem in priznam, da niti malo ni bilo lahko (še danes ni), a sem kljub temu vedela, da zmorem in da zmoremo vsi. Če se je malo bitje, težko komaj dva kilograma, borilo, borilo za življenje, za obstoj, kaj lahko izgubim jaz? Otroci so naše bogastvo, odlični učitelji, čiste duše in vsemogočni. 

    Stvari so se pomirile in dobili smo izvide, ki so potrdili diagnozo. Teo ima okvaro gena COL1A2, kar je povezano z razvojem bolezni, in je edini na svetu.

    Teo je imel do sedaj osem zlomov dolgih kosti in enega že v maternici. OI je bolezen, ki nikoli ne počiva in nikoli se ne ve, kdaj jo bo konec. Zlom se lahko zgodi ob napačnem koraku, po drugi strani pa se pri hudem padcu ne zgodi nič. Kosti imajo znotraj mehurčke, zato so bolj krhke. Telo ne more proizvajati dovolj kolagena, da bi lahko zgradilo dovolj močne kosti. Običajno so osebe s to boleznijo manjše rasti, imajo deformiran prsni koš in slabe zobe.   

    Moj namen tega zapisa je, da veste, da bolezen obstaja. Kot mama sem slišala veliko očitkov, ko je bil Teo v mavcu. Nekega dne je starejša gospa pri frizerju mojemu sinu na veliko in široko razlagala, kako zelo je bogi in kako njegova mama ne zna poskrbeti zanj in da ne pazi dovolj dobro nanj, zato ima zlomljeno roko. Iz ozadja sem jo poslušala in ostala brez besed, a me niso prizadele, rekla sem si le, kako je nevedna. 

    S Teom sva za vas naredila obeske za ključe, zato da med ljudi razširiva zavest o drugačnosti in da to bolezen sprejmete ter razumete. Pišite mi po e-pošti na e-naslov krajncan.tamara@gmail.com in vam ga pošljem po pošti. 

  • 4. rojstni dan

    V teh dneh je sin imel rojstni dan, 4. rojstni dan. Praznovali smo ga malo drugače, tako kot smo že navajeni: pri nas je vedno drugače in hitro pride kaj nepredvidljivega. Ampak vseeno naredimo tako, da je kar se da veselo in zabavno. Ob teh trenutkih se mi je zavrtel čas nazaj. Kako so leta zdrsela s svetlobno hitrostjo, kako so se trenutki vlekli celo večnost in kako zelo je čas relativen. Življenje je tako zanimivo in vedno nam postreže s preizkušnjami.

    V vseh teh letih sem se naučila potrpežljivosti, da na nekatere stvari ne moremo vplivati, in zato jih je treba sprejeti, ker so pač takšne, kot so. Še vedno me kdaj zanese; seveda, lahko si to dovolim, ampak ne vztrajam več dolgo, pomirim se in si dam čas. 

    Moja pot potrpežljivosti se je začela že v nosečnosti. Že takrat nam je Teo, takrat imenovan še Tonček, »nagajal«, bil je majhen in njegove okončnine so bile kratke. Malo pred rojstvom mi je ginekolog rekel, da mora ven in da bomo potem videli, kaj bo in kakšen bo. Te besede so me pomirile in čakali smo na tisti trenutek. Če je bil že pri rasti počasen, je na ta svet želel hitro. Tako se je odločil. Nisem imela nikakršnega vpliva, pa čeprav še nisem bila pripravljena. Strah je bil prisoten, ampak hitro premagan. S svojimi čutili sem zaznala novo bitje. Slišala sem njegov jok. Videla, da ima glavo, roke, noge in vseh deset prstov. Začutila bitje njegovega srca. Zaznala vonj po čistosti, nedolžnosti. Čutila neverjetno ljubezen. V meni se je prebudila moč, tako močna moč, da bi lahko splezala na vsako goro in jo premaknila. Takoj po njegovem rojstvu sva ostala v bolnišnici in potem tja vedno znova prihajala. Bolnišnica je bila najin drugi dom ali pa kar prvi dom. Teo je svoje rojstne dneve preživljal v bolišnici ali doma v mavcu. In tudi letos ob njegovem rojstnem dnevu ni običajno, nam pa zdravje služi. Časa za praznovanje s prijatelji bo še dovolj, nikoli ni prepozno za zabavo in veselje. 

    Nikoli nisem nehala verjeti vanj, v njegovo moč. Samo potrpežljiva sem bila. Na njegovo bolezen in potek bolezni nisem imela in še danes nimam vpliva. Stojim mu ob strani, iščem mir in alternativo zase in zanj. Delam najbolje, kot znam. 

    Tudi korona, vlada, ostani doma, brez službe, brez denarja, plačilo prispevkov, maska ja, maska ne, G5, cepivo … so nas privedli do potrpežljivosti. Na to situacijo nimamo vpliva. Lahko se jezimo, stresamo jezo na druge, lahko smo žalostni, ali pa preprosto sprejmemo in iščemo najboljše rešitve. Ne pravim, da naj slepo sedimo doma kot ovce. Še vedno imamo svojo glavo, s katero razmišljamo. 

    Vse se bo uredilo, tako kot se mora, in vse bo v redu. Samo verjeti moramo v to. Tudi naše prababice, pradedki, babice in dedki so preživeli vojno, epidemijo, gospodarsko krizo in še mnogo več in tudi bolj strašne dogodke. Svet se spreminja in nikoli ne bo tako, kot si mi želimo. 

    Poglejte mojega korenjaka. Ja, nikoli ne bo tak kot mi. Sprejel je sebe in njega smo sprejeli mi vsi. Zato sprejmimo sebe, sprejmimo drugega, sprejmimo situacijo in sprejmimo drugačnost!

     

    Hvala in pozdrav, Tamara

  • Ali ti delaš najbolje, kar znaš?

    Spet le malo razmišljam … razmišljam, kaj se dogaja, zakaj vse to. 

    Že nekaj dni ali celo tednov se mi zastavlja vprašanje, ali res vsi ljudje delajo najbolje, kot znajo. Da niso hudobni? Pa res čisto vsi? In da skupina ljudi dela najbolje, kot zna? Da vlada, organizacije, skupine … skupaj ogromno ljudi delujejo in se odločajo, kaj je prav za vse nas in kaj ni prav. Ali res delujejo po svojih najboljših močeh? Ali je morda še kdo nad njimi in želi vladati celemu svetu in … dela najbolje, kot zna? Tudi skozi zgodovino so ljudje sledili Rimskemu imperiju, Aleksandru Velikemu, Hitlerju. Ali so ti ljudje delali najbolje, kot so znali? 

    Sprašujem se tudi o mučenju otrok, izkoriščanju, zapiranju, izvajanju eksperimentov in še o mnogo čem drugem. Ali ljudje oziroma skupine ljudi, ki to počnejo, delajo najbolje, kar znajo?

    In potem še ena aktualna tema – cepivo. Slej ko prej bomo dobili novo cepivo in obvezno se bo cepiti. Ali človek, ki izumi cepivo, ve, da ni ustrezno, da ima ogromno stranskih učinkov, da povzroča slepoto in da spodbuja rast rakavih celic? Pa tudi če pogledam malo širše, ugotovim, da ima vsako zdravilo stranske učinke. In ozirajoč se na to, se spet zastavlja vprašanje, ali delajo po svojih najboljših močeh, če svetu ponudijo mučenje in počasno umiranje. 

    Pravzaprav ima vsako dejanje, ki ne deluje harmonično, stranske učinke. Tako je tudi z našim telesom in z našim življenjem. Ali mi sami delujemo najbolje, kot znamo? Ali se do svojega telesa, svoje družine, prijateljev, okolice obnašamo najbolje, kot znamo?

    In nato se spomnim, da je mati Terezija delala najbolje, kot je znala, in tudi samomorilski napadalec je delal najbolje, kot je znal – a žal v tistem trenutku ni znal drugače.

    In pridem do zaključka, da delamo najbolje, kot znamo, da zadovoljimo lastne potrebe..

    Hvaležni smo lahko, da imamo »zdravo glavo« in da lahko razmišljamo z njo oziroma presodimo, da najbrž nekaj, kar govori 1000 ljudi, ni stoodstotno res. In mi slepo sledimo. Sledimo kot ovčke. Postavljajo nas v kot in nas delajo nemočne. Zakaj si to dovolimo?

    A treba se je zavedati, da na koncu vedno zmagajo dobro, mir in ljubezen. Samo od nas, nas samih je odvisno, kaj bomo širili in katere potrebe bomo zadovoljevali. Danes se lahko odločimo za strah, sovraštvo, jezo ali za mir, ljubezen in svobodo. Jaz verjamem v dobro in da ljudje delamo najbolje, kot znamo, da smo zmožni biti vsak dan boljša verzija sebe in doprinašati vesolju, zemlji, naravi, sebi dobro.

    Iz knjige Šepet življenja, ljubezen in medsebojni odnos Marjetke Perme (stran 37):

    “Ljudje niso hudobni, temveč le počnejo najbolje, kar v danem trenutku zmorejo in znajo glede na svoje pretekle izkušnje, znanja in stanje, v katerem se tisti hip nahajajo. Če bi zmogli in znali drugače, bi ravnali drugače. Pa ne zmorejo in ne znajo. Vsaj v tistem trenutku ne. Ne vznemirjajte se, za njihove omejitve in nezmožnost gre, ne za vas. Tudi vi ste verjetno kdaj jezni. Tudi vi ste verjetno kdaj neprijazni. Tudi vi verjetno kdaj povzdignete glas. Ampak ali to storite zato, ker bi resnično želeli komu nekaj žalega? Ne! Ampak zgolj zato, ker je to najbolje, kar tisti hip zmorete. Tudi z vsemi drugimi je tako, le da so njihove zmožnosti verjetno drugačne od vaših. Ni razloga za jezo, razočaranje ali nemir, ne glede na to, kaj počnejo ljudje okrog vas.”

    In še enkrat pridem do zaključka – zadovoljevanje lastnih potreb. Zato razmišljajmo s svojo glavo in razmišljajmo o svojih potrebah ter željah.

    Hvala in pozdrav, Tamara

  • Ko telo ne zmore več

    Samo razmišljam. Ne vem, ali prav ali ne. Lahko povem le, da so to moja doživetja.

    Najprej bi rada razčistila, kaj je prehlad. Ker preprosto ne morem več poslušati nevednežev, češ da so samo malo prehlajeni in da je vse o. k., da niso okuženi. 

    Kaj je prehlad? 

    Obstaja 200 različnih virusov prehlada. Ko smo prehlajeni, ko kihamo ali kašljamo, se v zrak sprošča milijone virusov, ki lahko pristanejo na osebah ali na površinah. Tako se virusi širijo. 

    Ljudje govorimo, saj to ni nič takega, nisem okužen, samo prehlad je. Vem in tudi priznam: dolgo sem to počela tudi sama in veselo hodila naokoli, v službo, v trgovino ter trosila viruse naokrog. Če so bili ob meni ljudje z oslabljenim imunskim sistemom, se je virus lahko prenesel nanje, kar je lahko za otroke, sploh dojenčke, in starostnike usodno. Vem in popolnoma razumem, tudi sama sem imela s. p., nore delodajalce in bila deloholik. Zdaj gledam na to drugače: če smo bolni, pa tudi če je samo prehlad, vzemimo si tri dni prosto in počivajmo. Telo nam bo hvaležno in tudi ljudje okoli tebe.

    Vam bom povedala zgodbo. Je popolnoma resnična.

    Sin še ni dopolnil leto dni, ko smo šli na obisk, kjer je bil nekdo samo prehlajen, nič takega. Ni mi bilo všeč, da mi tega niso povedali, ker potem sploh ne bi hodili, in še danes mi je žal, da se v tistem trenutku nisem obrnila in odšla. Danes bi to naredila brez pomisleka. Ker je sin že tako imel težave z dihali in slab imunski sistem, bil je nedonošenček in še kaj bi lahko povedala. Seveda je Teo (sin) staknil prehlad. Ta se je prelevil v bronhiolitis, ki ga je tako zelo prizadel, da je po 14 dneh intenzivnega mučenja z virusom RSV preprosto podlegel in ni bil več sposoben – tudi pri 100-odstotnem dovajanju kisika – sam dihati, zato so ga intubirali. Telo ni več zdržalo, zato je podleglo.

    Tea so takrat dali spančkati in po sedmih dneh je začel počasi prihajati k sebi. Potem ko je bil virus premagan, je šlo samo še strmo navzgor in po treh tednih je bil tak kot prej. Vesel in nasmejan dečko. V takem primeru zdravstvo dela čudeže, osebje se je noč in dan borilo zanj in skrbelo po svojih najboljših močeh. Še danes sem zdravstvenim delavcem hvaležna, da je še vedno lahko z nami. Ampak sreča ni trajala dolgo: spet sva staknila virus in zgodba se je ponovila. Tokrat sem vedela, kaj se bo dogajalo, in vedela, verjela, da bo vse o. k. Dnevi, ko nisem bila ob njem, so se mi zdeli zelo dolgi, noč in dan smo molili, ne samo domači, tudi prijatelji, znanci iz Avstralije in od drugod, ki so Teu in nam bili v podporo. Ohranjala sem moč in vedela, da me bo potreboval. Za njegov prvi rojstni dan se je zbudil in nikoli več se ni ponovilo v tako hudi obliki.

    Potem sva se popolnoma izolirala, dala v karanetno in bila vse poletje na morju, nisva hodila v šoping centre, nisva se družila z otroki. Malo že, a smo vseeno omejili obiske. 

    Ker nisem upala tvegati napada virusov, sva še istega leta odpotovala v Španijo na toplo in na morski zrak. Imela sva super družino, ki je živela blizu gora in morja. Imela sva najboljše pogoje za razvoj pljučk in imunskega sistema. Ampak tudi tam virus ni počival. Teo je dobil »prehlad«, a jaz si nisem mogla dovoliti, da bi se zgodilo še enkrat. Vozila sem ga na plažo, da je dihal morski zrak, noč in dan sem si govorila, da bova zmogla, da ga bova premagala, bila sem sama, daleč stran od doma in domačih, ampak verjela, da bo vse o. k. in da bo oziroma da bova skupaj premagala viruse. V tistem dnevu je postal dvakrat odsoten, kot bi imel dihalno stisko. Zgrabila me je panika, a sem vedela … vedela, da bo vse o. k. Metala sem ga po zraku in tapkala, delala vse, kar mi je padlo na pamet. Tisti dan je skoraj ves prespal in počival. Dvomi, ali naj grema v bolnišnico ali ne. Seveda! Zavedla sem se odgovornosti in tudi vedela, kaj se lahko zgodi, če ne greva. Proti večeru se mu je moč povrnila in – shodil je. Doživljala sem čudeže, čudeže, ki smo jih sposobni. Lahko rečem, da je bila sreča ali da sva preprosto verjela drug v drugega, zato sva premagala vse. Danes Teo diha popolnoma brez težav in brez kisika. 

    IMG_0187

    Kar želim povedati s to zgodbo, je, da se take stvari dogajajo vsako zimo. Napadajo nas virusi in bakterije. V tistem času, ko sva bila s Teom v bolnišnici, je bilo vse polno in vse noro, sestre so bile presenečene nad tem, da je trajalo od oktobra do maja. Precej neobičajno dolgo. Tisto zimo sva v bolnišnici preživela tri mesece ali še več.

    Koliko je bolnih otrok pozimi? In kaj naredijo mamice, ki imajo rizično bolne otroke? Izpišejo jih iz vrtca, z njimi so v naravi ali pa so otroci pri babicah in dedijih v karanteni, ne hodijo v šoping centre in se ne družijo. Tako bi moralo biti vsako leto … Paziti bi morali na šibkejše in jim nuditi posebno nego. Šibki in ogroženi naj gredo v karanteno, naj se izolirajo, bolni naj počivajo doma, kot je tudi treba. Pri virusnih obolenjih je potreben samo čas: odležiš, piješ čaj, v telo vnašaš vitamine. Poslušajmo svoje telo in ga upoštevajmo. Paziti je treba, da ne pride do dehidracije in dihalne stiske, če pa se to že pojavi, je treba takoj k zdravniku (najprej pokličemo, da nas ustrezno napotijo).

    Saj nismo stroj, ki lahko nemoteno dela. Pomirimo se, ohranimo mir. Tako kot moj sin ni kar umrl, tudi mi ne bomo. Ostanimo doma, a ne pozabimo iti v naravo in krepiti imunskega sistema.