Ko telo ne zmore več
Samo razmišljam. Ne vem, ali prav ali ne. Lahko povem le, da so to moja doživetja.
Najprej bi rada razčistila, kaj je prehlad. Ker preprosto ne morem več poslušati nevednežev, češ da so samo malo prehlajeni in da je vse o. k., da niso okuženi.
Kaj je prehlad?
Obstaja 200 različnih virusov prehlada. Ko smo prehlajeni, ko kihamo ali kašljamo, se v zrak sprošča milijone virusov, ki lahko pristanejo na osebah ali na površinah. Tako se virusi širijo.
Ljudje govorimo, saj to ni nič takega, nisem okužen, samo prehlad je. Vem in tudi priznam: dolgo sem to počela tudi sama in veselo hodila naokoli, v službo, v trgovino ter trosila viruse naokrog. Če so bili ob meni ljudje z oslabljenim imunskim sistemom, se je virus lahko prenesel nanje, kar je lahko za otroke, sploh dojenčke, in starostnike usodno. Vem in popolnoma razumem, tudi sama sem imela s. p., nore delodajalce in bila deloholik. Zdaj gledam na to drugače: če smo bolni, pa tudi če je samo prehlad, vzemimo si tri dni prosto in počivajmo. Telo nam bo hvaležno in tudi ljudje okoli tebe.
Vam bom povedala zgodbo. Je popolnoma resnična.
Sin še ni dopolnil leto dni, ko smo šli na obisk, kjer je bil nekdo samo prehlajen, nič takega. Ni mi bilo všeč, da mi tega niso povedali, ker potem sploh ne bi hodili, in še danes mi je žal, da se v tistem trenutku nisem obrnila in odšla. Danes bi to naredila brez pomisleka. Ker je sin že tako imel težave z dihali in slab imunski sistem, bil je nedonošenček in še kaj bi lahko povedala. Seveda je Teo (sin) staknil prehlad. Ta se je prelevil v bronhiolitis, ki ga je tako zelo prizadel, da je po 14 dneh intenzivnega mučenja z virusom RSV preprosto podlegel in ni bil več sposoben – tudi pri 100-odstotnem dovajanju kisika – sam dihati, zato so ga intubirali. Telo ni več zdržalo, zato je podleglo.
Tea so takrat dali spančkati in po sedmih dneh je začel počasi prihajati k sebi. Potem ko je bil virus premagan, je šlo samo še strmo navzgor in po treh tednih je bil tak kot prej. Vesel in nasmejan dečko. V takem primeru zdravstvo dela čudeže, osebje se je noč in dan borilo zanj in skrbelo po svojih najboljših močeh. Še danes sem zdravstvenim delavcem hvaležna, da je še vedno lahko z nami. Ampak sreča ni trajala dolgo: spet sva staknila virus in zgodba se je ponovila. Tokrat sem vedela, kaj se bo dogajalo, in vedela, verjela, da bo vse o. k. Dnevi, ko nisem bila ob njem, so se mi zdeli zelo dolgi, noč in dan smo molili, ne samo domači, tudi prijatelji, znanci iz Avstralije in od drugod, ki so Teu in nam bili v podporo. Ohranjala sem moč in vedela, da me bo potreboval. Za njegov prvi rojstni dan se je zbudil in nikoli več se ni ponovilo v tako hudi obliki.
Potem sva se popolnoma izolirala, dala v karanetno in bila vse poletje na morju, nisva hodila v šoping centre, nisva se družila z otroki. Malo že, a smo vseeno omejili obiske.
Ker nisem upala tvegati napada virusov, sva še istega leta odpotovala v Španijo na toplo in na morski zrak. Imela sva super družino, ki je živela blizu gora in morja. Imela sva najboljše pogoje za razvoj pljučk in imunskega sistema. Ampak tudi tam virus ni počival. Teo je dobil »prehlad«, a jaz si nisem mogla dovoliti, da bi se zgodilo še enkrat. Vozila sem ga na plažo, da je dihal morski zrak, noč in dan sem si govorila, da bova zmogla, da ga bova premagala, bila sem sama, daleč stran od doma in domačih, ampak verjela, da bo vse o. k. in da bo oziroma da bova skupaj premagala viruse. V tistem dnevu je postal dvakrat odsoten, kot bi imel dihalno stisko. Zgrabila me je panika, a sem vedela … vedela, da bo vse o. k. Metala sem ga po zraku in tapkala, delala vse, kar mi je padlo na pamet. Tisti dan je skoraj ves prespal in počival. Dvomi, ali naj grema v bolnišnico ali ne. Seveda! Zavedla sem se odgovornosti in tudi vedela, kaj se lahko zgodi, če ne greva. Proti večeru se mu je moč povrnila in – shodil je. Doživljala sem čudeže, čudeže, ki smo jih sposobni. Lahko rečem, da je bila sreča ali da sva preprosto verjela drug v drugega, zato sva premagala vse. Danes Teo diha popolnoma brez težav in brez kisika.
Kar želim povedati s to zgodbo, je, da se take stvari dogajajo vsako zimo. Napadajo nas virusi in bakterije. V tistem času, ko sva bila s Teom v bolnišnici, je bilo vse polno in vse noro, sestre so bile presenečene nad tem, da je trajalo od oktobra do maja. Precej neobičajno dolgo. Tisto zimo sva v bolnišnici preživela tri mesece ali še več.
Koliko je bolnih otrok pozimi? In kaj naredijo mamice, ki imajo rizično bolne otroke? Izpišejo jih iz vrtca, z njimi so v naravi ali pa so otroci pri babicah in dedijih v karanteni, ne hodijo v šoping centre in se ne družijo. Tako bi moralo biti vsako leto … Paziti bi morali na šibkejše in jim nuditi posebno nego. Šibki in ogroženi naj gredo v karanteno, naj se izolirajo, bolni naj počivajo doma, kot je tudi treba. Pri virusnih obolenjih je potreben samo čas: odležiš, piješ čaj, v telo vnašaš vitamine. Poslušajmo svoje telo in ga upoštevajmo. Paziti je treba, da ne pride do dehidracije in dihalne stiske, če pa se to že pojavi, je treba takoj k zdravniku (najprej pokličemo, da nas ustrezno napotijo).
Saj nismo stroj, ki lahko nemoteno dela. Pomirimo se, ohranimo mir. Tako kot moj sin ni kar umrl, tudi mi ne bomo. Ostanimo doma, a ne pozabimo iti v naravo in krepiti imunskega sistema.
