»Pusti in pojdi.«

Že dolgo razmišljam o »pusti in pojdi«. Pusti za sabo, česar ne potrebuješ; pusti, pojdi, osvobodi se, če ni za tebe, zapusti, prišlo bo novo, drugačno, prišla bo sorodna duša, prišlo bo … in še in še.

Vprašala sem se malo drugače. Ko nas razjezijo otroci, ko so bolni, ko jim je težko, ko imajo težave, ko smo jezni na njih … ali lahko MAME rečemo: grem, zapustila te bom (lahko rečemo, ampak ne mislimo resno), ali lahko kdo MAMI tega otroka reče, pusti ga, osvobodi se, lepše ti bo, lažje ti bo. Pa čeprav mame vemo, da je včasih naporno in da otroci nikoli ne odrastejo in za vedno ostanejo »otroci«. Ja, seveda jih je treba spustiti, da poletijo, da ustvarjajo, saj niso naša last.

Ko pa imamo težave s starši, partnerji, taščo, prijatelji … Ja, seveda je ta ljubezen drugačna, čustva so drugačna, tudi vezi so drugačne. Otroka ljubimo brezpogojno, vedno in ob vsakem vremenu. J Ali nas je strah ljubiti druge, brezpogojno ljubiti, dajati ljubezen, sprejemati ljubezen? in na koncu nas je strah ljubiti še same sebe. 

Pričakujemo? Pričakujemo preveč od sebe in od drugih ter od nas vseh, kar privede do razočaranja. Odrecimo se pričakovanjem in nič ter nihče nas ne bo mogel več razočarati. 

In kolikokrat smo jezni nase, smo razočarani, si ne odpustimo, se žalimo … Ali se zapustimo in gremo? Ne. Vedno imamo na voljo več poti. Lahko delamo dramo, krivimo druge za neuspeh … lahko pa si odpustimo, se sprejmemo, se soočimo, si damo čas in verjamemo vase. Kolikokrat verjamemo v partnerja? Kolikokrat verjamemo, da so naši straši delali najbolje, kar so znali? Kolikokrat sprejemamo ljudi ali situacije okoli sebe?             

 

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja