4. rojstni dan
V teh dneh je sin imel rojstni dan, 4. rojstni dan. Praznovali smo ga malo drugače, tako kot smo že navajeni: pri nas je vedno drugače in hitro pride kaj nepredvidljivega. Ampak vseeno naredimo tako, da je kar se da veselo in zabavno. Ob teh trenutkih se mi je zavrtel čas nazaj. Kako so leta zdrsela s svetlobno hitrostjo, kako so se trenutki vlekli celo večnost in kako zelo je čas relativen. Življenje je tako zanimivo in vedno nam postreže s preizkušnjami.
V vseh teh letih sem se naučila potrpežljivosti, da na nekatere stvari ne moremo vplivati, in zato jih je treba sprejeti, ker so pač takšne, kot so. Še vedno me kdaj zanese; seveda, lahko si to dovolim, ampak ne vztrajam več dolgo, pomirim se in si dam čas.
Moja pot potrpežljivosti se je začela že v nosečnosti. Že takrat nam je Teo, takrat imenovan še Tonček, »nagajal«, bil je majhen in njegove okončnine so bile kratke. Malo pred rojstvom mi je ginekolog rekel, da mora ven in da bomo potem videli, kaj bo in kakšen bo. Te besede so me pomirile in čakali smo na tisti trenutek. Če je bil že pri rasti počasen, je na ta svet želel hitro. Tako se je odločil. Nisem imela nikakršnega vpliva, pa čeprav še nisem bila pripravljena. Strah je bil prisoten, ampak hitro premagan. S svojimi čutili sem zaznala novo bitje. Slišala sem njegov jok. Videla, da ima glavo, roke, noge in vseh deset prstov. Začutila bitje njegovega srca. Zaznala vonj po čistosti, nedolžnosti. Čutila neverjetno ljubezen. V meni se je prebudila moč, tako močna moč, da bi lahko splezala na vsako goro in jo premaknila. Takoj po njegovem rojstvu sva ostala v bolnišnici in potem tja vedno znova prihajala. Bolnišnica je bila najin drugi dom ali pa kar prvi dom. Teo je svoje rojstne dneve preživljal v bolišnici ali doma v mavcu. In tudi letos ob njegovem rojstnem dnevu ni običajno, nam pa zdravje služi. Časa za praznovanje s prijatelji bo še dovolj, nikoli ni prepozno za zabavo in veselje.
Nikoli nisem nehala verjeti vanj, v njegovo moč. Samo potrpežljiva sem bila. Na njegovo bolezen in potek bolezni nisem imela in še danes nimam vpliva. Stojim mu ob strani, iščem mir in alternativo zase in zanj. Delam najbolje, kot znam.
Tudi korona, vlada, ostani doma, brez službe, brez denarja, plačilo prispevkov, maska ja, maska ne, G5, cepivo … so nas privedli do potrpežljivosti. Na to situacijo nimamo vpliva. Lahko se jezimo, stresamo jezo na druge, lahko smo žalostni, ali pa preprosto sprejmemo in iščemo najboljše rešitve. Ne pravim, da naj slepo sedimo doma kot ovce. Še vedno imamo svojo glavo, s katero razmišljamo.
Vse se bo uredilo, tako kot se mora, in vse bo v redu. Samo verjeti moramo v to. Tudi naše prababice, pradedki, babice in dedki so preživeli vojno, epidemijo, gospodarsko krizo in še mnogo več in tudi bolj strašne dogodke. Svet se spreminja in nikoli ne bo tako, kot si mi želimo.
Poglejte mojega korenjaka. Ja, nikoli ne bo tak kot mi. Sprejel je sebe in njega smo sprejeli mi vsi. Zato sprejmimo sebe, sprejmimo drugega, sprejmimo situacijo in sprejmimo drugačnost!
Hvala in pozdrav, Tamara
